Omemba: Italo Calvino

»Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje.«

»Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel.«

»Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti.«

»Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.«

»Toda nič se ni zgodilo in pod grodnico / se je namesto svetlobe naselila tesnoba / grmade besed so se zrušile v molk«

»Takrat zamižiš in se utopiš v zvokih kamenčkov, škržatov, otrok, ki skačejo v morje in se prepustiš gledanju slik v spominski fototeki. Tiste, ki so bile dejansko posnete, se mešajo z osebnimi, ki obstajajo samo v tvoji glavi in so v resnici samo neizbrisni občutki.«

»Čeprav sem lahko po logiki dejstev z zmernim optimizmom zrl v prihodnost, pa sem bil ves čas na trnih zaradi zgrinjanja vseh teh 'videl sem te' na eno samo točko v mojem življenju, ki je bila nedvomno naključna in posledica posebnih okoliščin v medzvezdni vidljivosti.«

»Поехали [pajehəlʲɪ], vzklikne Jurij, da skozi šipo vidimo njegove mandeljne – Gremo, prevede tvoj dedek, ki se je očitno odločil, da bo komentiral vsak prizor.«

»Če je to res, potem si ne znam predstavljati, kako bi bil njegov zadnji roman brez restrikcij.«

»Se življenja teh likov korenito spremenijo.«

»So potniki na letu 006 tri mesece kasneje dvojniki, replikanti, alter-egi ali kloni?«